Ostalo

Rupnikova linija

Namen in gradnja linije

Sistem utrdb, ki jih je v tridesetih letih 20. stoletja gradila starojugoslovanska vojska, se je razprostiral po celotnem ozemlju stare Jugoslavije. Najmočnejši je bil zgrajen severovzhodno od Beograda in Zagreba proti vdorom Nemcev iz Romunije in Madžarske. V Sloveniji pa so močno utrdili Maribor in področje ob celotni severni meji sprva proti Avstriji, po letu 1938 pa proti Nemčiji. Zahodno mejo proti Italiji, ki je po Rapalski pogodbi iz leta 1920 potekala čez žirovsko-cerkljansko hribovje, so utrjevali prav skozi poljanske vasi in hribe. Utrjevali naj bi od severne meje vse do Dalmacije, vendar zaradi poznega začetka gradnje (leta1938) utrdb niso uspeli dograditi v celoti.

Po kapitulaciji Jugoslavije so si okupatorji njeno področje razdelili. V nemškem sektorju so bile utrdbe raziskane, dokumentirane in ohranjene, Italijani pa so po zasedbi okupacijskega območja linijo skoraj v celoti uničili.

V letih 1937 do 1941 je bila zgrajena celotna linija, od Radovljice preko Ratitovca, Blegoša, Hlavčih njiv, Žirovskega vrha, Golega vrha, Sv. treh kraljev, Vrhnike proti Dalmaciji. Gradilo jo je nad 60.000 vojakov in civilistov. Skozi Poljansko dolino je bila zahodna obrambna linija najbolj dograjena. Zgrajenih je bilo več sto bunkerjev, med njimi tudi trije podzemni obrambni bloki, t.j. Hlavče njive, Hrastov grič in Goli vrh, ki so bili strateško ključnega pomena za obrambo vdorov italijanskih vojakov proti Ljubljani. Med temi naštetimi velikimi objekti so gradili manjše protipehotne bunkerje za dva do sedem vojakov. Med vsemi objekti so napeljali bodečo žico, v dolinah pa postavili tudi protitankovske ovire.

Ob začetku 2. svetovne vojne so vsa dela na obrambni liniji takoj prenehala in veliko objektov je ostalo nedokončanih. Obrambna linija ni občutila večjih bojev oz. ni služila svojemu namenu.

Zakaj »Rupnikova linija«?

Odlok za utrjevanje meje z Italijo je bil sprejet leta 1936 in pospešeno so se začela izvajati pripravljalna dela (trasiranje, načrti, odkup zemljišč, itd.). Leta 1938 so pričeli z deli.

3. novembra 1938 je prišel na čelo štaba za utrjevanje divizijski general Leon Rupnik (Lav). Za delovno silo so vpoklicali rezervne vojake, vendar so kmalu ugotovili, da jih je premalo, zato so delo omogočili tudi civilnemu prebivalstvu. Moški, ki so odhajali na celodnevno plačano delo na linijo, so v žargonu rekli, da gredo delat k Rupniku. Kasneje so pogovorno poimenovali zahodno obrambno linijo »Rupnikova linija« .

Turistična zanimivost

Kot je bilo že omenjeno, je prav na območju Poljanske doline utrdb največ; nekatere izmed njih so celo najbolj dograjene in ohranjene v celotni zahodni liniji.

V interesu občine in v njej delujočih turističnih društvih je, da to vojaško-zgodovinsko zanimivost predstavimo tudi širši javnosti.

Po 65. letih so bunkerji zapuščeni, propadajo; potrebno jih je očistiti ter pripraviti za dostopen in varen obisk turistov. Trudimo se, da vrnemo objekte v stanje, kakršno je bilo v času prenehanja gradnje. Trenutno so večji objekti v fazi sanacije, urejajo in čistijo se tudi dostopi, zato priporočamo ogled po predhodni najavi oz. v spremstvu vodnikov.

Tematska pot po Rupnikovi liniji

(Gorenja vas – Žirovski vrh – Gorenja vas)

Višinska razlika: 476 m

Čas hoje: Gor. vas – Hrastov grič – Gor. vas   3,5 – 4 ure (brez ogleda utrdbe)

Gor. vas – Hrastov grič – Javorč – Gor. vas 4 – 5 ur (brez ogleda utrdbe)

Člani Turističnega društva Gorenja vas in simpatizerji Rupnikove linije smo trasirali in uredili zanimivo, poučno in razgledno pot po sledeh gradnje Rupnikove linije.

Zahodno obrambno linijo, im. Rupnikova linija, je Kraljevina Jugoslavija pričela graditi 1937 leta kot odgovor na Alpski zid, ki ga je Kraljevina Italija gradila tik ob Rapalski meji, pridobljeni z mirovnim sporazumom leta 1920. Linija je potekala od Jalovca čez Blegoš, Žirovski Vrh, Logatec in naprej do Reke. Začetek druge sv. vojne je dela na liniji v trenutku prekinil in utrdbe so ostale nedokončane. Leta 1941 je celotno linijo gradilo 60.000 vojakov in civilistov. Skozi Poljanske kraje je bila linija najbolj dograjena in ostala je dobro ohranjena.

Pot pričnemo v centru Gorenje vasi, kjer nas že panoramska tabla opomni, da se bomo gibali po lepi in razgledni pokrajini. Nadaljujemo južno proti cerkvi sv. Janeza Krstnika in takoj po prečkanju brvi zavijemo desno po cesti, ki vodi proti pokopališču. Takoj za njim opazimo pri mostičku prvo tablo, ki nam daje prve informacije o poti. Markacijam (tablice zelene barve s svetlo zelenim znakcem ter markacija rumene barve, ki ponazarja logotip RL, ki so narisane ob poti) sledimo po makadamski, delno tudi asfaltni poti jugozahodno na vzpetino Volčje Njive, kjer so večje nedograjene utrdbe. V nadaljevanju se pot spusti za nekaj deset metrov in nas pelje mimo manjših utrdb, še delujočega kamnoloma, do testnega zidu. Tu pot ostro zavije na desno proti severozahodu do zapuščene Ferjančeve domačije, kjer lahko občudujemo lepe razglede ter se predamo razmišljanju o nekdaj težkem življenju na sedaj že propadajoči hribovski domačiji. Nadaljujemo za kmetijo po ozki stezi čez lepe senožeti, mimo domačije na Koči, od koder se nam razgledi vse bolj širijo. Od tu se pot nekoliko napne; v enakomernem vzpenjanju nas pripelje na vrh grebena, okrašenega z utrdbo in za spretnega opazovalca tudi mejnim kamnom, datiranim z letnico 1824. Tu se večji vzponi končajo; ob oznakah nadaljujemo po grebenu do ceste, ki vodi iz Gorenje vasi – Kladje – Trebija. Cesto prečkamo in tik ob gozdni meji gremo še nekoliko metrov po poti, nato nas oznake usmerijo desno proti jugozahodu v gozd. Pot nas pelje mimo bunkerjev do samega vrha Hrastovega griča (878 m.n.v.), kjer je tudi vhod skozi vertikalni jašek v eno največjih utrdb v celotni liniji. Za obisk podzemlja moramo poklicati vodnika, saj je zaklenjeno. Utrdba na Hrastovem griču ima 700 m rovov in dvoran in je izjemno atraktivna, saj odkriva način in faze gradnje izredno drznega projekta. Če se bomo odločili za ogled, iz utrdbe izstopimo 500 m severovzhodno in 30 m nižje. Lahko pa pot nadaljujemo mimo jaška in po površju, kjer ob lepih razgledih pridemo do glavnega vhoda (vodič – zaklenjeno). Vrnemo se lahko po isti poti. Lahko pa pot nadaljujemo do lovske koče na Javorču. Gremo jugovzhodno po poti nad domačijo »Alčovš« do ceste, kjer pridemo do planinskih markacij, ki vodijo do koče. V Gorenjo vas lahko pridemo tudi po omenjeni markirani planinski poti mimo kmetije Jermančan, Lajš, cerkve do izhodišča. Možna varianta pa je od koče na Javorču mimo Karlovskega mlina do Dobravšc, kjer zavijemo levo proti severu do osnovne šole Ivana Tavčarja in nato mimo cerkve do izhodišča.

Informacije:
Turistično društvo Gorenja vas; splošne informacije Matjaž Šifrar, tel. 041 412 271
LTO Blegoš, 517 06 00




Vodiči:

  • Celar Brane: 041 689 068
  • Oblak Helena: 041 465 920
  • Peternelj Bernarda: 041 279 914
  • Oblak Peter: 031 402 392
  • Arnolj Miloš: 041 830 419
  • Ozmec Tomaž: 041 290 843

Matjaž Šifrar
Foto: www.fotografiranje.si

Povezani prispevki:

Pohod po Rupnikovi liniji

Trackbacks / Pings

Komentirajte prispevek

Your email address will not be published. Required fields are marked *