Cerkev svetega Volbenka

Svetnik je živel med prehodom iz desetega v enajsto stoletje, njegov god pa praznujmo zadnji dan v oktobru. Imel je zasluge pri ustanovitvi nove škofije v Pragi, ter po legendi tudi pri postavitvi cerkve v Aberseeju na Zgornjem Avstrijskem.

Obstaja legenda o Volbenku, ki govori o tem kako mu je hudič nagajal in oviral zidavo cerkve. Volbenk se z namenom da sezida cerkev s hudičem domeni da mu le ta pomaga, hudič pa v zameno zahteva prvega romarja, ki jo bo obiskal. Ker Volbenk ni hotel nobenega romarja prepustiti zlobnim rokam se odloči, da poprosi boga naj mu pošlje kot prvega romarja nekoga brez duše. Kmalu po cesti pride volk oblečen v romarja, kar hudiču ni čisto nič všeč, ker pa se z Volbenkom nista dogovorila o tem da mora romar imeti dušo, se je moral sprijazniti z volkom.

Sv. Volbenk je češčen kot zavetnik pastirjev, drvarjev, oglarjev, brodarjev in rezbarjev. Priporočali so se mu verniki, ki so imeli probleme z očmi, bolečinami v trebuhu, probleme s krvnim tokom, kapmi in bolečinami v nogah.

V začetku stoletja so k Volbenku v Poljanski dolini romali slepi, v današnjem času romarjev ni več, ostala pa je mogočna cerkev.

Glede na vidnost cerkve nad Logom, so morali gradbeniki dobro vedeti kje morajo zidati cerkev, saj stoji nad Poljansko Soro na višini 488m, najbolj pa je poznana po tem da ima dva stolpa.


Cerkev so sezidali v drugi polovici 17. stoletja in sodi med najlepše primerke pozne renesanse ob prehodu v barok. Zanimivo je da sta zvonika včasih imela strehi v obliki čebule. Ob njej so postavili tudi lopo z oltarjem, kjer so včasih maševali množicam, ki niso mogle v cerkev. Poleg cerkve so pri zidu postavili več spovednic, dve sta še danes ohranjeni, kot dokaz romanja v starih časih. Cerkev ima visoko in razmeroma kratko ladjo ter prezbiterij. V notranjosti so trije baročni oltarji, v ladji pa je bila v času češčenja sv. Frančiška Ksaverija prizidana še niša z njegovim oltarjem, v katero so pozneje postavili sliko Brezmadežne.

Za sliko Brezmadežne je znano da je ena najlepših del Janeza Šubica. Družina Šubicev se je na splošno zelo dobro zapisala v zgodovino omenjene cerkve, saj sta sliki na obeh stranskih oltarjih delo Janeza Šubica, ki jih je naredil na Dunaju leta 1882. V glavnem oltarju je tron, ki zakriva sliko Alojza Šubica, ki jo je naredil leta 1891 v Münchnu. Slike, oltarji in arhitektura se v tej cerkvi dopolnjujejo in tako nakazujejo tisto skladnost, ki bi morala vladati v romarju, ki obišče ta kraj.

Komentirajte prispevek

Your email address will not be published. Required fields are marked *