Ostalo

Lučine

«V tistih dobah je bilo torej. Kako se je od takrat spremenila naša Zala! Kjer gledaš zdaj gole bregove, ondi je raslo tiste dni visoke hrastovje in črni gozd se je razprostiral tja do Žirov in na drugo stran do ponižnih Lučin, ki tiče še dan danes kakor beli cvet sredi zelenih senožeti…»

Ivan Tavčar: V Zali

Ljudje so se v naše kraje priseljevali in naseljevali skozi več obdobij. Kaj jih je privlačilo in kaj je bil glavni dejavnik, da so se odločili za naselitev, je bilo v veliki meri odvisno od tega, kaj jim je pokrajina ponujala. Tako so se npr. fužinarji naseljevali ob najdiščih železove rude, lončarji so iskali nahajališča dobre gline, kmetje dobro zemljo. Hiše so postavljali ob vodah, ob prometnicah, v hribovjih so najprej naselili prisojna pobočja ter dobra tla, kjer so bili pašniki, travniki, polja in gozdovi ter je bil naklon terena ustrezen. Iz preteklih podatkov lahko razberemo, kaj so bile slabosti in prednosti za naselitev teh krajev. Pokrajina je hribovita in ima nekoliko težje dostopno, višinsko lego in hladnejše podnebje. Tudi vodnih danosti je malo, zato ti dejavniki niso pripomogli k naselitvi. Kot prednosti pa lahko upoštevamo veliko gozda ter prsti za kmetijsko obdelovanje. Sčasoma se je pojavila tudi pomembna prometnica skozi vas, kar je pritegnilo ljudi, saj so bile prometne povezave v začetkih zelo redke in naporne.

Škofjeloško hribovje ali Loško pogorje, v katerega uradno pripadajo Lučine, obsega Selško in Poljansko dolino ter hribovja nad njima, Žirovsko kotlino ter Sorško polje.

Je bolj poseljeno kot druga predalpska hribovja – v celotni regiji je bilo leta 1991 kar 188 naselij. Gospodarsko, kulturno in upravno središče regije je mesto, ki leži ob sotočju obeh Sor, Škofja Loka. Naselitev se v hribovju ohranja tako zaradi prometnih povezav z dolinama kot tudi zaradi uspešnega gospodarjenja (gozdarjenje, živinoreja, turizem, dnevna migracija v dolino). Sicer je težišče poselitve – 39.850 prebivalcev v regiji – v največjih naseljih v dolini (Železniki, Žiri, Gorenja vas, Poljane, Selca), kar tretjina vseh pa v Škofji Loki.

Gostota poselitve v regiji je s 79 prebivalci na km pod slovenskim povprečjem, kar je pričakovano glede na hribovitost pokrajine. Glede na obdobja naselitve, poreklo naseljencev in naravne danosti so v regiji nastali različni tipi poselitve. V hribovju prevladujejo razložena naselja, gručaste vasi in zaselki, na Sorškem polju pa so ob načrtni poselitvi nastale dolge obcestne vasi. Najmočneje so poseljena prisojna pobočja Škofjeloškega hribovja pod Starim in Mladim vrhom.

Naš pisatelj Ivan Tavčar je torej v zgornjih vrsticah opisal vas Lučine, preval, ki leži na stičišču Polhograjskega in Škofjeloškega hribovja. Lučne (uradno Lučine, 640 m, 163 pr.) ležijo na podolgastem prevalu med Brebovščico in pograjsko Malo vodo. Preval omejuje na severovzhodni strani vrh Sivka (920 m), odrastek Pasje ravni, na nasprotni strani Goli vrh (961 m) v Žirovskem Vrhu. Preval je suha dolina na školjkovitem apnencu, ki jo je zajedla tekoča voda v davni preteklosti. Sedaj je površje zakraselo, le majhen potoček še teče ob vasi, ki pa takoj ponikuje. Zaradi višinske lege imajo Lučne nekoliko hladnejše podnebje in več padavin. Lučenski prehod so uporabljali že v srednjem veku na poti v gornje Posočje. Po tradiciji je nekje v bližini stala v srednjem veku lovska koča freisinških škofov.

Po Poljanski dolini je že v rimskih časih tekla tovorniška pot iz Ljubljane na Cerkljansko in naprej v Furlanijo. Večino doline je kralj Oton II. v 10. st. in kasneje postopoma daroval freisinškemu škofu. Načrtno poseljevanje s Slovenci s Koroške se je pričelo v hribovitih delih Selške doline, sledilo pa mu je poseljevanje hribov nad Poljansko dolino.

O poselitvi Pojanske doline in s tem tudi Lučin je podrobneje opisano v knjigi Škofja loka in loško gospostvo avtorja P. Blaznika, ki pravi, da se je širjenje freisinške škofije, ki je imela sedež v Freisingu na Bavarskem, na področju loškega gospostva začelo z daritvijo 30. junija 973 in kraj Lučine se je znašel pod njenim gospostvom v letu 1030, ko je bil pridobljen še zahodni del Poljanske doline z  žirovskim območjem. Meja je potekala od Šentjošta proti severozahodu, šla skozi Suhi Dol in od tam na Selevčev vrh (auf den perg na Seleuzouim Vuerchou oder Kaminizo) in dalje na Gabrovec nad Lučnami ter naprej po razvodju, oziroma po vrhovih v vzhodni smeri. Nastala je zaokrožena fevdalna posest loškega gospostva s sedežem v Škofji Loki (mestne pravice l. 1274).

V tem obdobju je bil na loškem ozemlju izvajan hubni sistem, ki se je začel kmalu po ustanovitvi. Zemljiški gospod je tedaj večji del naseljenega ozemlja podelil podrejenim kmetom v obliki hub. Hube so bile odmerjene zemljiške enote, njihovi nasledniki so današnje kmetije. V hubni sistem so se polagoma vključevale stare dotlej zadružno urejene naselbine, še v večji meri pa je bila na ta način razdeljena zemlja, ki jo je dal zemljiški gospod na novo kultivirati.

Potek naseljevanja Blaznik opisuje takole:

»V Poljanski dolini je kolonist sledil Poljanščici in njenim pritokom. Zasedel je predvsem dolinsko dno vse do Hotavelj, enako je bilo zgodaj naseljeno tudi prisojno hribovje na levi strani Poljanščice vzhodno od Hotavelj. Od tod je kolonist silil v drugi polovici 13. stoletja dalje proti zahodu, kjer je bila kolonizacija tedaj manj uspešna. Manj ugodno osojno hribovje južno od tod je bilo kolonizirano v času od 12. do 14. stoletja. /…/ V drugi polovici 13. stoletja je bilo dokončno naseljeno tudi ozemlje ob prometni črti Lučne – Gorenja vas. Žirovski del je bil sistematično do kraja naseljen šele v drugi polovici 13. in v začetku 14. stol. /…/ Odgovor na vprašanje, kako so se naseljevali kolonisti, ali so ustanavljali naselja v skupinah ali so pa kultivirali zemljo posamič, more v veliki meri dati poljska razdelitev, tj. porazdelitev orne zemlje na posamezne domačije. Preučevanje poljske razdelitve, ki je bila skozi stoletja malo podvržena spremembam, omogočajo katastrske mape, zlasti franciscejske iz 20-ih let 19. stol. /…/ Kolektivna poljska razdelitev kaže na to, da je naselje ustanovil hkrati ustrezen kolektiv kot celota. Če je prišlo v takem naselju do naknadnega formiranja hube, je najti sled v poljski razdelitvi. Tak primer srečamo npr. v Lučnah na Poljanskem. Leta 1291 so bile tu štiri hube, 1318 pa pet; peta huba je bila torej ustanovljena med 1291 in 1318. Odmev je najti v ondotni  parcelaciji. Prvi štirje grunti imajo polje porazdeljeno pomešano v 7-9 kompleksih, peta huba je pa samotna kmetija, ki je ločena od prvotnega naselja s pašnikom. /…/ Kolonisti v Poljanski dolini so bili v glavnem slovenskega porekla. Posebno skupino so sestavljali ondotni Korošci, ki jih je škof preselil s svoje koroške posesti.« (Blaznik 1973: 24–36)

Pomemben dejavnik za naselitev je bila tudi pomembna prometna povezava. Sklepamo, da je potekala pot čez Lučine proti Vrhniki na glavno trgovsko prometno žilo proti Reki v 14. st.

Ko govorimo o naselitvi Lučin, o samem kraju, najdemo le malo pisanih virov in eden redkih je tudi Kratka zgodovina župnije sv. Vida v Lučinah, avtorja Antona Dolinarja (1847-1930), ki je bil v svojem času župnik v omenjeni župniji. Če se vrnemo spet na začetek, naj bi po njegovem mnenju Lučine, starejše Lučne, pomenile veliko jaso ali »presko« v gozdu (eine grosse Waldliehtung), kakor tudi krajevno ime Luča na Štajerskem pomeni eine Waldliehtung, Ausrodung sredi gozda. Prvotno je torej bila tu nekoč goščava, gozd, kar kaže tudi na to, da je bilo veliko divjačine ter zveri. Tako se še danes imenuje neka dolina Medvedova dolina. Verjetno je bilo dosti živali – medvedov, volkov, lisic, risov in kun, jelenov, zajcev, srn, jazbecev, vider – tudi ob potoku Brebovnci.

Po pripovedovanju naj bi tukaj imeli brižinski škofje lovsko kočo, katere lega ni več znana in katere ostanki so verjetno že ugasnili. Takrat so postavili tudi kapelico za maševanje, ki jo danes poznamo kot lučinsko cerkev.

Gozd so torej v teh obraščenih hribih posekali, najprej verjetno tam, kjer danes stoji cerkev sv. Vida in prvotna lučinska vas – danes stara vas – in ljudje so se začeli priseljevati in naseljevati v kraj: najprej oglarji, ki so žgali oglje, pozneje pa so začeli obdelovati zemljo, ki so jo prej očistili in otrebili dreves. Tako so napravili laze.

Leta 1788 so bile Lučine pozdignjene v samostalno lokalijo, tj. novo cerkveno središče, in lučinska cerkev je dobila dva velika gozdova: Boršt in Zalo. Zemlja na območju Boršta je rjava škrlavka, ki ima v sebi železovo rudo, vendar je je malo, tako da na tej puščavi rastejo le slabi hrasti ter bukovo grmovje, praprot ter vresje, tako da svet ni veliko vreden.

Zala je bila in je drugačna – z veliko zemlje, vlage in gnojnine vse raste, drevesa v njej nudijo dober vir zaslužka, ker je les dober za prodajo. Veliko bukovja, ki se ga je prodalo za oglje, so izvozili. Zala so razdelili med lučinske in okoliške posestnike v letih 1860-1862, ker cerkev ni plačevala davkov in je vse izgubila.

»Selevški grad, od katerega se vidi nekaj zidu in kletna jama, je postavil v prejšnjem stoletju za svoje letovišče pesnik Hermann von Hermannstal, ki je kot uradnik živel v Ljubljani, bil član kulturnega kroga, ki se je zbiral okrog Čopa in Prešerna: poročen je bil s slikarko Amalijo (1813–1860), hčerjo odvetnika Janeza Oblaka (1780–1858), doma s Selevca.

Kraj ima osnovno šolo, ustanovljeno leta 1876, podružnico gorenjevaške šole, KUD Zala in gasilsko društvo. Mojstri iz Lučin so bili znani kot izdelovalci stolpnih ur in streh na baročnih zvonikih. Nedaleč od vasi ob cesti proti Gorenji vasi je kamnolom kasijanskega dolomita, ki je uporaben kor gradbeni kamen. V Lučinah se je rodil slikar Matija Bradeško, pozneje Bradaška (1852–1915), ki se je izučil v Šubičevi delavnici v Poljanah in je poslikal veliko cerkva. Poslikal je tudi lučinsko župno cerkev iz leta 1900, oltarno sliko sv. Vida pa je izdelal Štefan Šubic leta 1885.« (Planina 1976: 119, 120)

Pomembna prelomnica za kraj je bila leta 1850, ko so začeli v Lučinah spet kopati, in sicer železovo rudo v Borštu, vendar so zaradi slabe kakovosti rude dejavnost opustili. Zgrajena je bila rudarska hiša, vendar o njej ni več sledu, tudi zato, ker je bila rabljena zelo malo časa in je kmalu razpadla. Delali so prišleki, očitno začasni delavci, ki v Lučinah niso ostali, kar je bilo takratnim prebivalcem zelo všeč, saj se z njimi niso preveč dobro razumeli.

Platnarstvo je bilo v razcvetu sredi 19.stoletja. Kmetje so sejali ozimec in lan, pozimi so predli in tkali – platno so porabili doma in ga tudi prodajali – v Trst, od koder so ga pošiljali v Dalmacijo in naprej na jug. Kmalu pa se je tudi platnarstvo končalo in nasledilo ga je čipkarstvo, ki je prišlo iz Žirov in Idrije tudi v Lučine.

Za kraj sta bila v preteklosti pomembna tudi dva velika in dobro obiskana sejma za blago in živino, in sicer na dan sv. Gregorja ter sv. Vida. Ker pa so se obiskovalci pogosto stepli (zato se okolica Lučin, nekoliko višje ležeče območje, imenuje »kolobocija« in njen sloves še danes ni usahnil), se jim je odvzela pravica do semnjev, ki so ju potem preselili enega v Kranj in enega v Kamnik.

Po prvi svetovni vojni je g. Janez Prosen ustanovil zasebno mlekarno, ki je uspešno delovala približno 7 let in svoje izdelke prodajala na ljubljanskem trgu. V 30. letih sta obstajali celo dve mlekarni, ki sta pripomogli k boljšemu življenju ljudi. Postopoma je bilo zaposlenih vedno več Lučinčanov – bodisi v tovarnah, bodisi na kmetijah. Pred drugo sv. vojno je v Lučinah in okolici delovalo 10 podjetij, ki so se ukvarjala s krojaštvom, tesarstvom, ključavničarstvom, trgovino in podobnimi dejavnostmi.

Po vojni so bile razmere za vse ljudi zelo težke. Blago za preživetje se je dalo dobiti na karte in pike, obvezna je bila oddaja pridelkov glede na popis živine. Ustanovljena je bila krajevna skupnost, v kateri so bili zaposleni domačini. Drugi so se začeli zaposlovati v tovarnah v Škofji Loki, nekaj tudi v Ljubljani, zaradi rednega zaslužka so pričeli obnavljati stare hiše in graditi nove. Leta 1939 je bila zgrajena šola. Kmetijska usmerjenost vasi se je počasi razvijala v industrijsko, med vojno leta 1943 in 1994 so Lučine priključili na javno električno omrežje. V 50. letih je vas dobila vodovod in ustanovila prostovoljno gasilsko društvo. V 60. letih so obnovili staro pokopališče, dogradili novi del in postavili novo mrliško vežico. V tem času je bil postavljen tudi zadružni dom, le nekaj let kasneje pa je bila obnovljena in na novo asfaltirana cesta skozi kraj.

V prihodnosti nastane kar nekaj nove arhitekture, na novo je asfaltirana tudi cesta Lučine–Gorenja vas in Suhi Dol–Vrzdenec, leta 2000 je bil dokončno zgrajen večnamenski dom z velikim igriščem, kjer poteka življenje na vasi v današnjem času. Pravih kmetov je malo, samo še tri kmetije, večina vaščanov je zaposlena. Nekdaj tradicionalni obrati pokrivanja zvonikov in izdelovanje stolpnih ur sta po 2. sv. vojni zamrli. Danes delujeta v kraju manjša trgovina ter gostilna. Vas ima osnovno šolo, kjer se šolajo otroci iz krajevne skupnosti Lučine do petega razreda devetletne šole, nadaljnje šolanje poteka v Gorenji vasi.

Priseljevanje ljudi v Lučine še poteka, prednost kraja je v tem, da leži na podeželju in je hkrati daleč od večjih mest, prometne povezave pa so dobre in omogočajo vožnjo na delo v bližnje in daljne kraje skozi vse leto.

Avtor: Maja Jurjevič

Trackbacks / Pings

Komentirajte prispevek

Your email address will not be published. Required fields are marked *