Ostalo

Gorenja vas

Lega in prebivalstvo

Gorenja vas leži na nadmorski višini 402 m in je s približno 1300 prebivalci središčno naselje Poljanske doline. Je gručasta vas, ki se razteza na obeh straneh Poljanske Sore. Poljanska dolina se tu razširi v naplavljeno ravnico, ki jo s treh strani obdaja hribovje, z jugovzhoda pa se vanjo priključi dolina potoka Brebovščice.

Gorenjevaška naplavljena ravnica je za žirovsko najširši del Poljanske doline. Hiše stojijo predvsem na zahodnem in severnem delu ravnice. Njen vzhodni del do Sore, ki se v kolenu obrne od vzhoda v severovzhodno smer, je obdelovalni svet, imenovan Na prodi in Na polju. Na desni strani vasi se ravnica razprostira proti jugu do terase Dolenje Dobrave in potoka Brebovščice, ki so ga naplavine potisnile čisto pod vznožje hribovja. Ledinski imeni Blata in Vrbje pričata, da je ta del ravnice mokroten (v večji meri je že melioriran).

Naplavljeno ravnico obkroža hribovje. Na severni strani je že v sami vasi precej strm breg Tabora, ki se vzdiguje tik nad nekdanjo dolinsko cesto, na JZ delu jo obdaja greben
Žirovskega vrha, na JV delu pa Polhograjsko hribovje.

Pod Taborom na severovzhodno stran je stari obcestni del vasi, zazidan pa je tudi svet med staro in novo cesto, ki je bila od Srednje vasi do Gorenje vasi za potrebe rudnika urana zgrajena po novi trasi.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so v kraju odprli več manjših industrijskih obratov (Jelovica, Alpina, Gidor in Šešir), od katerih zadnji trije ne obratujejo več. Takrat je naselje tako po številu prebivalcev kot po pomenu industrije prehitelo in preraslo Poljane, ki so dale dolini ime.

Leta 1989 je bil v bližini Gorenje vasi, v naselju Todraž, odprt Rudnik urana Žirovski vrh, ki je danes v fazi zapiranja, dolini in njenim prebivalcem pa je za vedno pustil svoj pečat. Na lokaciji rudnika se gradi industrijska cona, kjer bo možnost dodatnega zaposlovanja. Prebivalci so zaposleni v obratu Jelovice, kmetijstvu, trgovinah, gostinskih lokalih, pri obrtnikih, na delo pa se vozijo tudi v druge kraje in občine izven Poljanske doline.

Kmetijstvo, ki ga sestavljajo predvsem velike kmetije, je napredno in se preusmerja v predelavo svojih pridelkov (sirarstvo, čebelarstvo).

Prevladuje proizvodna obrt in obsega zlasti predelavo lesa, kmetijskih pridelkov ter kovin in nekovin. Pomemben delež obrti predstavljajo tudi montažna in stavbna dela ter gradbeništvo.

S storitvami, ki so sestavni del terciarnega sektorja (trgovina, gostinstvo, servisne dejavnosti), se ukvarja dobra tretjina obrtnikov. Značilen je zlasti razmah različnih storitvenih dejavnosti, pomembnih za oskrbo lokalnih prebivalcev

V kraju je centralna osnovna šola, vrtec, župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika, zdravstveni dom, bencinska črpalka, gostinski lokali, trgovski center z banko, pošto in več storitvenimi lokali.

Najstarejše društvo v vasi je prostovoljno gasilsko društvo in ima že več kot 100-letno tradicijo (ustanovljeno je bilo leta 1900). Krajani pa se aktivno vključujemo tudi v druga društva in krožke, ki delujejo pri nas.

Zgodovina

Ime Gorenja vas izvira iz lege vasi, ki je višja od Poljan. Ime Poljane je prvotno veljalo za vso razširjeno dolino, od vzhodnega dela današnjih Poljan do zahodnega dela današnje Gorenje vasi. Kasneje se je to ime obdržalo le za skrajni vzhodni del, kjer je bil sedež fare, zahodne dele pa so poimenovali glede na prvotno celoto: Poljane, Srednja vas, Gorenja vas, Sestranska vas in Trata, kjer so postavili cerkev, ter zaselek nad Trato, imenovan Lajše.

Nekdanja Gorenja vas je zavzemala svet ob sedanji dolinski cesti Škofja Loka – Žiri na levem bregu Sore. Sestranska vas se je razprostirala tik ob Sori na desni strani, Trata pa v glavnem nad nizko teraso, nekoliko odmaknjeno od desnega brega Sore. Zaselek Lajše je nekdaj spadal k Trati, po svoji legi leži na višji terasi nad njo. Sedaj Gorenja vas združuje vse tri naštete vasi.

Pot skozi dolino je bila ena od povezav med Trstom in Dunajem, zato so se v vasi v gostilnah in pri kovačih ustavljali trgovci ter prepregali konje.

V začetku prejšnjega stoletja (22. maja 1901) je zaradi otroške igre z ognjem pogorela skoraj celotna Gorenja vas. Zagorelo je na kmetiji na vzhodni strani vasi, zaradi močnega vetra in slamnatih streh pa je bila vas hitro v ognju. Družno so vaščani vas hitro obnovili.

Večji vrvež je vas občutila v letih med obema vojnama, ko je starojugoslovanska vojska gradila zahodno obrambo pred morebitnim italijanskim napadom. V letih od 1938 do 1941 je v Gorenji vasi in okoliških vaseh, predvsem na področju Žirovskega vrha in Hlavčih njiv, gradilo tako imenovano Rupnikovo linijo več tisoč vojakov in civilistov tako domačinov kot iz ostalih pokrajin stare Jugoslavije. V teh letih je cvetela trgovina, pa tudi pekarne, mesarije, gostilne, prenočišča ter prevozne storitve.

Cerkev sv. Janeza Krstnika

Začetki župnijske cerkve segajo v 14. stoletje, vendar se prvič omenja šele leta 1623. Na mestu stare zgradbe so pozidali novo cerkev in sicer sredi 17. stoletja. Proti koncu 17. stoletja so jo poslikali v fresko tehniki.

Tudi Valvazor omenja »cerkev Janeza Krstnika v Sestranski vasi s tremi oltarji in bratovščino sv. Antona Padovanskega«.

Kasnejšega nastanka je slikani oltar in morda tudi freske v kapeli sv. Antona, za katere menijo, da so nastale v prvi polovici 18. stoletja (verjetno je letnica 1720, napisana nad oknom Antonove kapele, v zvezi s to poslikavo). Z letnico 1739 je opremljen Antonov oltar. Iz obdobja zrelega baroka 18. stoletja izhaja lepo oblikovana streha zvonika.

Za časa vladanja cesarja Jožefa II. je bila leta 1788 cerkev preimenovana v župnijsko. V tem času se je pri nas močno okrepilo janzenistično gibanje, ki je zahtevalo bogoslužne prostore brez slik ter bogoslužje brez glasbe in zunanjega blišča. Zato so štukaturni okras v cerkvi odbili, freske pa prebelili, vendar jih k sreči niso poškodovali.

Sredi 19. stoletja so po požaru cerkev povečali za dolžino vhodne lope, na mestu nekdanjega stranskega vhoda ob zvoniku pa je nastala Marijina kapela (na levi strani), zato ti novi deli cerkve niso poslikani. Freske so pod petimi centimetri debelega ometa slučajno odkrili leta 1937, ko so pripravljali napeljavo elektrike. Takratni župnik Andrej Šavli jih je dal restavrirati; restavratorska dela je opravil Peter Železnik.

Cerkev je prvotno imela štiri oltarje. Trije so nastali leta 1739, četrti je bil mlajši (sv. Florjan). Tega so po II. svetovni vojni odstranili, verjetno zaradi pomanjkanja prostora. Kot spomin pa je ostal kip sv. Florjana, ki je sedaj postavljen na menzo stranskega, Marijinega oltarja.

Vsi trije oltarji so v osnovi baročni, vendar večkrat predelani in renovirani, kipi na njih pa so vsi novejši.

Glavni oltar ima na sredini upodobljen Jezusov krst v reki Jordan. Na vrhu oltarja je prikazano Marijino obiskanje. Na straneh so kipi sv. Lucije, sv. Apolonije, sv. Štefana mučenca in kip papeža sv. Urbana.

Desni stranski oltar je poznobaročen in sicer iz druge polovice 18. stoletja. Kipi so delo Jakoba Oblaka, ki je delal v Šubičevi delavnici. Poleg sv. Antona je na tem oltarju še kip mučenca sv. Sebastjana in sv. Roka. Na vrhu oltarja je slika sv. Ane in Marije, delo Štefana Šubica.

Levi stranski oltar je posvečen Marijinemu Srcu. Sliko je leta 1862 kopiral Wolf po Führichu. Levo je kip sv. Neže, desno pa kip sv. Jožefa. Na vrhu oltarja so simboli vere, upanja in ljubezni.

Turizem

Zaradi lepe in dostopne lege vasi, ki je obdana s prijetnimi, razgibanimi in razglednimi hribi, je odlično izhodišče za raznovrstne kolesarske, tematske in pešpoti. Je izhodišče za ogled utrdb vedno bolj atraktivne Rupnikove linije, ki jo je v tridesetih letih prejšnjega stoletja gradila jugoslovanska vojska skupaj s civilnim prebivalstvom.

Vse te možnosti so zbrane na informacijski tabli v središču Gorenje vasi.

Naši gostinci so znani po odlični hrani, domačnosti in prijazni postrežbi. Imamo dve sirarni, ki imata širok izbor sirov in mlečnih izdelkov, ki so izdelani na naraven in zdravju prijazen način.

V Galeriji Krvina razstavljajo in prodajajo umetniška dela slovenskih in tujih umetnikov, pripravljajo posebna presenečenja za različne priložnosti ter organizirajo razstave in likovne kolonije.

Lahko si ogledamo tudi muzej Vlastje Simončiča, mojstra fotografije in zbiralca fotografske opreme. V Sloveniji gre za prvo fotografsko zbirko starih fotoaparatov, filmskih kamer, dia in filmskih projektorjev ter domače in tuje fotografske literature.


Kratek oris zgodovine župnije Trata – Gorenja vas in župnijske cerkve

Začetki naše župnijske cerkve segajo v 14. stoletje vendar se prvič omenja šele leta 1623. Na mestu stare zgradbe so pozidali novo cerkev in sicer sredi 17. stoletja. Proti koncu 17. stoletja so jo poslikali v fresko tehniki. Tudi Valvazor omenja »cerkev Janeza Krstnika v Sestranski vasi s tremi oltarji in bratovščino sv. Antona Padovanskega«. Kasnejšega nastanka je slikani oltar in morda tudi freske v kapeli sv. Antona, za katere menijo, da so nastale v prvi polovici 18. stoletja ( verjetno je letnica 1720, napisana nad oknom Antonove kapele, v zvezi s to poslikavo. Z letnico 1739 je opremljen Antonov oltar. Iz obdobja zrelega baroka 18. stoletja izhaja lepo oblikovana streha zvonika. Za časa vladanja cesarja Jožefa II. je bila leta 1788 povzdignjena naša cerkev v župnijsko. V tem času se je pri nas močno okrepilo janzenistično gibanje, ki je zahtevalo bogoslužne prostore brez slik ter bogoslužje brez glasbe in zunanjega blišča. Zato so štukaturni okras v cerkvi odbili, freske pa prebelili vendar jih k sreči niso poškodovali. Sredi 19. stoletja so po požaru cerkev povečali za dolžino vhodne lope, na mestu nekdanjega stranskega vhoda ob zvoniku pa je nastala Marijina kapela (na levi strani), zato ti novi deli cerkve niso poslikani. Freske so pod petimi centimetri debelega ometa slučajno odkrili leta 1937, ko so pripravljali napeljavo elektrike. Takratni župnik Andrej Šavli jih je dal restavrirati; restavratorska dela je opravil Peter Železnik. Kaj predstavljajo posamezne slike – freske na stropu in na stenah?

Strop je grajen v obliki polkroga. Freske ponazarjajo svetopisemske dogodke. V prezbiteriju predstavljajo: Oznanjenje Gospodovo, Marijino zaroko, Kristusa na Oljski gori ter štiri cerkvene učitelje: sv. Avguština, sv. Hieronima, sv. Ambroža in sv. Gregorja Velikega. Nahajata se tudi dva medaljona s prizori iz življenja sv. Janeza Krstnika.

Ladja je v dolžini dvanajstih metrov razdeljena v tri polja. Na prvem loku je upodobljena poslednja sodba. V levem in desnem trikotu vstajajo mrtvi iz grobov. Angeli trobijo k vstajenju. Višje v svodu so razvrščeni priprošnjiki, predvsem Mati Božja, sv. Janez Krstnik, sv. Boštjan, David in cela vrsta mašnikov, škofov, puščavnikov, mučencev in svetih žena. Na sredini sta v krogu angelov Oče in Sin ( Bog Oče s tiaro na glavi).

V drugem polju je upodobljenih 12 apostolov in sicer proti severu: Peter, Jakob, Janez, Andrej, Filip, Tomaž; proti jugu: Jernej, Pavel, Jakob, Simon, Tadej, Matija. To so najbolj ohranjene slike.

Tretji del svoda je razdeljen na več delov. Prevladuje sredina z veliko sliko Marijinega Vnebovzetja (okvir s štukaturo). Sliko nosi osem angelov. Bog Oče in Sin kronata Marijo, nad njimi plava golob /podoba Sv.Duha/. V trikotih levo in desno sta dve sliki iz Jezusove mladosti: Marija daruje Jezusa v templju, na drugi sliki pa pastirji molijo Jezusa. Kote krasijo slike angelov; na levi strani drži sv. Mihael tehtnico, na desni spremlja nadangel Rafael popotnika na poti življenja.

Cerkev je imela prvotno štiri oltarje. Trije so nastali leta 1739, četrti je bil mlajši (sv.Florjan). Tega so po II. svetovni vojni odstranili, verjetno zaradi pomanjkanja prostora. Kot spomin pa je ostal kip sv. Florjana, ki je sedaj postavljen na menzo stranskega, Marijinega oltarja.

Vsi trije oltarji so v osnovi baročni vendar večkrat predelani in renovirani, kipi na njih pa so vsi novejši.

Glavni oltar ima na sredini upodobljen Jezusov krst v reki Jordan. Na vrhu oltarja je prikazano Marijino obiskanje. Na straneh so kipi sv. Lucije, sv.Apolonije,sv.Štefana mučenca in kip papeža sv.Urbana.

Desni starnski oltar je poznobaročen in sicer iz druge polovice 18. stoletja. Kipi so delo Jakoba Oblaka, ki je delal v Šubičevi delavnici. Poleg sv.Antona je na tem oltarju še kip mučenca sv.Sebastjana in sv.Roka. Na vrhu oltarja je slika Sv.Ane in Marije, delo Štefana Šubica.

Levi stranski oltar je posvečen Marijinemu Srcu. Sliko je leta 1862 kopiral Wolf po Führichu. Levo je kip sv. Neže, desno pa kip sv.Jožefa. Na vrhu oltarja so simboli vere, upanja in ljubezni.

Avtor: Matjaž Šifrar

Trackbacks / Pings

Komentirajte prispevek

Your email address will not be published. Required fields are marked *